Spodaj si lahko preberete zapis gospe Nine J. Burje, ki ga je delila na svoje Facebook profilu. V njem je zajela bistvo trenutne situacije v državi. Ali bomo ponovno tiho???
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk) je bil sprejet že v 1. obravnavi. S tem so poslanci potrdili konkreten poseg v pravice invalidov, ki bo ob sprejemu zakona več kot 33.000 invalidom odvzel pravico do dodatka za pomoč in postrežbo iz pokojninske blagajne.
Verjamem, da se odločevalci odločajo na podlagi študij in teorije, pa vendar je realno življenje nekaj povsem drugega in boli, da vodilni ne prepoznajo skupin, ki so zaradi svojega položaja že tako potisnjene na rob.
Tovrstna pravica je zagotavljala vsaj približek temu, da bi bile možnosti invalidov enake, z dodatkom si namreč mnogi pokrivajo stroške osebne asistence, prevozov, nakupa pripomočkov in terapij, ki jih potrebujejo, da živijo kolikor toliko normalno življenje. Da so mobilni, da so samostojni.
Če se pravica ukine in postane socialni transfer, ne upam niti pomisliti kako zelo bo to prizadelo, že tako ogroženo skupino prebivalstva. Invalidnost je večkrat povezana tudi z nezmožnostjo ali vsaj zelo okrnjeno možnostjo dela, s pravico do dodatka pa so invalidi bili upravičeni tudi do nekaterih davčnih ugodnosti, ki se pri spremembi v socialni transfer prav tako ukinejo.
Se pravi, če je dodatek zdaj pravica, ki jo bo država zdaj odvzela in spremenila v socialni transfer, pomeni, da to več ne bo fiksna vsota, ki jo bo invalid prejel ne glede na socialni položaj, pač pa bo odvisna od dobre volje ministrstva? Tega preprosto ni moč sprejeti, kaj šele spregledati.
Kako lahko moj šolajoči sin brez dodatka pridobi osebno asistenco. Kako naj si priskrbi vsaj del sredstev za pripomočke, ki mu lajšajo življenje in terapije. V takem primeru namreč breme zopet pade na starše ali skrbnike, ki tako lahko k življenjskim stroškom pripišemo še te, sicer nujne stvari, ki jih želimo otroku ponuditi, da bo njegovo življenje lepše, lažje, samostojnejše.
Kako lahko moj partner, sicer delovno sposoben, ampak na invalidskem vozičku utrpi izgubo dodatka, pravice, ki mu pripada po pokojninskem in invalidskem zavarovanju, če to pomeni, da se mu zaradi prejemanja plače ukine možnost socialnega transferja, poleg tega pa še vrsta drugih davčnih olajšav. Kaj to pomeni za odraslega človeka, ki se trudi živeti kar se da normalno, pa mu država pod noge večino časa meče polena in dela njegovo bivanje težje in ne bolj enakopravno in pravično.
Sprašujem se, kako lahko država vidi dodatek za pomoč in postrežbo kot finančni prispevek, ko pa za invalidne osebe to predstavlja le promil do izgubljene svobode? Le tisti promil, ki pomaga, da se invalid lahko intergrira v normalno življenje?
Kako lahko država ne vidi, da ukinja sredstvo, ki pomaga zmanjševati različne oblike neenakosti, ki so posledice invalidnosti? Zakaj se to zdi kot dobra ideja? Da skupino ljudi, ki druge možnosti nima, preprosto potisneš v še večjo stisko in na rob družbe?
Želim si razumeti, a ne zmorem.
Zato želim, da se to ne utiša. Da to ne gre mimo in v izvedbo, brez da o tem presojajo ljudje, ki jim je mar za sočloveka, ki vidijo dlje od samo teoretskih zakonov in zmorejo videti stisko človeka za vsakim posameznim členom.
Verjamem, da kot družba še zmoremo trezne presoje, četudi se včasih zdi, da je razum in čut za sočloveka le še bled spomin preteklosti. Dokažimo, da temu ni tako. Tudi tako, da delimo to sporočilo.
Gre za nas kot za družbo. Družbo ljudi enakih možnosti. In gre za vse »posebne« družine. In nenazadnje, gre za mojo družino. Za človeka, ki mi pomenita vse.