Tokrat si bom vzela pravico in v prispevku napisala svoje mnenje/videnje o člankih, oziroma objavah, kot je na primer sledeča…
V marcu 2020 sem se odločila, da stopim »iz varnega ustroja državne službe« v dokaj neznano področje osebne asistence.
Kontaktirala me je direktorica Doroteja Komac, ki je mama sina s posebnimi potrebami. Že na prvi kavi mi je postalo jasno, da je njen cilj več kot jasen…poleg tega, da boljšo kvaliteto življenja omogoči sinu Žanu, lahko pri tem pomaga še nešteto drugim.
Beseda je dala besedo in zgodba Zavoda Žan se je pričela. Od marca 2020 nam je zaupanje izkazalo več kot 50 uporabnikov. Vsak izmed njih je edinstven in prav tako je edinstvena njegova osebna zgodba. Vsem pa je skupno eno – njihovo življenje je postalo s pomočjo osebne asistence kvalitetnejše.
V ekonomsko gledano ne najlažjih časih, smo omogočili zaposlitev več kot 100 osebam. Poudariti bi želela, da so v našem zavodu zaposleni tudi starejši od 50 let, katerim je družba v veliki meri pridala nalepko »neperspektiven kader«. Pri nas se je izkazalo ravno nasprotno. Te osebe imajo ogromno življenjsko bogastvo, ki ga prenašajo našim uporabnikom.
In potem na svojo privat pošto včeraj dobim sledečo vsebino, ki sem jo pripela zgoraj…..
Zdi se mi prav, da na samem začetku ločimo zrnje od plevela. Osebna asistenca je financirana iz državnega proračuna Republike Slovenije. Izvajalci osebne asistence torej vsa sredstva pridobimo neposredno iz proračuna. Iz tega razloga je ob koncu leta potrebno presežek sredstev vrniti v proračun. Da ne bo pomote…sredstva se ne vračajo nazaj za osebno asistenco oziroma področje socialnega varstva. Sredstva se vračajo v skupno malho, kar drugače rečeno pomeni, da se bo iz preostanka »sredstev našega zavoda« naslednje leto npr. kupilo novo obutev za vojsko. Podala sem povsem plastičen primer, vendar želim, da vsi razumemo o čem se pogovarjamo.
Izvajalci smo dolžni vse stroške v obliki končnega finančnega poročila posredovati MDDSZ. V kolikor je prišlo do porabe neopravičenih stroškov, nas MDDSZ pozove k plačilu le teh.
In tukaj se pojavi moje glavno vprašanje… KDO oziroma KAKO, lahko izvajalec osebne asistence živi bolje na račun uporabnikov?
Sama zase in za moje najožje sodelavke lahko povem, da nam je v letih 2020 in 2021 uspelo s strani donacij našim uporabnikom in zaposlenim omogočiti sledeče:
- Organizirali smo piknik z živo glasbo za več kot 100 udeležencev. Prispevka niso imeli niti uporabniki, niti zaposleni
- Vsi naši uporabniki so lani decembra prejeli darila, ki so vsebovala nogavice, spodnje perilo, majice, domače mesnine in mlečne izdelke, piškote, set za tuširanje,…
- Vsak zaposlen je decembra dobil nahrbtnik, rokovnik, dežnik in majice
- Naši uporabniki so bili čez leto deležni brezplačne fizioterapije
- Določenim uporabnikom, ki so socialno šibkejši smo pomagali bodisi denarno oziroma smo jim priskrbeli kar so potrebovali (jogi, mikrovalovna pečica, goseničar,…)
- V lastni organizaciji smo občasno omogočili prevoz uporabnikom
Naštela sem zgolj najvidnejša dela. Moj namen ni samohvala, pač pa sem se kot strokovna vodja zavoda počutila dolžno opisati tudi našo stran medalje.
Ne pristanem na to, da nas vse izvajalce osebne asistence mečejo v isti koš. Še enkrat ponavljam, da trdno stojim za svojim delom in delom najožjih sodelavk.
Na koncu bi želela dodati še razmišljanje ene od zaposlenih delavk, ki se je šele pred kratkim pridružila našemu kolektivu:
Vem, da sem še “nova” v vašem zavodu, pa vseeno želim na kratko podati “feedback”.
Glede na to, za kakšno vrsto dela smo se odločile, torej v prvi vrsti etika in sočutje do sočloveka, ki to potrebuje, ter zadoščenje na koncu dneva, pomagati in delati dobro tistim, ki to potrebujejo, mislim da še ptički na vejah čivkajo, da so poklici zdravstva in sociale premalo cenjeni in slabo plačani. Žal.. Tudi sama upam, da ne bo vedno tako.
Ko sem iskala službo (zdravstvo), sem dobro vedela, kaj me čaka kar se tiče dela, še bolje kar se tiče plače! Brez izjeme (bolnišnice, zdravstveni domovi, psihiatrične ustanove,..) “minimalc”! Ampak sem vedela, kam me “vleče”, v delo, ki me veseli in med ljudi, ki to potrebujejo.. Zavestno sem se odločila za to.. Zato se strinjam s tem, da ima vsak svobodno izbiro, kje bo in vso pravico iti za boljšim!
Človek se hitro navadi boljših stvari, premalo pa se zavedamo, kaj resnično šteje in kaj že imamo! Službo z redno plačo, dobre in urejene delovne pogoje, zadovoljstvo da pomagamo, ter zdrave roke in noge, da to lahko opravljamo! Saj veš kako pravijo, kdor z malim ni zadovoljen.. 😉
Zaključila bom z meni ljubo pisateljico Bronjo Žakelj, ki je napisala knjižno uspešnico Belo se pere na devetdeset (mimogrede vam jo toplo priporočam v branje). Naj vsak izmed nas najprej opere svoje perilo….
Vse dobro želim vsem skupaj!