Spodaj prilagam v branje članek ga. Elene Pečarič, predsednice Društva za teorijo in kulturo hendikepa. V članku se je, kot že mnogokrat, osredotočila na svoj osebni pogled na to, kaj pomeni samostojno življenje in čemu služi osebna asistenca.
Tako, kot zna biti kritična sama, si bom tudi sama v vlogi strokovne delavke dovolila podeliti svoj kritični pogled. Ga. Pečarič ves čas glasno poudarja, da osebna asistenca ni socialna pravica družinam ali posameznikom. Po njenem mnenju starši oz. svojci uporabnika potiskajo v nedopustno (so)odvisnost, ker je ravno nasprotno z namenom in definicijo samega zakona. Omenja, da je uporabnik nemalokrat njihov nemočni talec, saj so finančno in čustveno soodvisni od njega, oz. plače, ki jo prejemajo za svoje delo.
Hkrati pa ga. Pečarič pozablja kdo vse so uporabniki osebne asistence. Mednje sodijo tudi osebe z motnjo v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju. Prilagam izjavo naše asistentke; »Dopis se me je osebno dotaknil in žal ona NE ve, kako se počuti moja sestra! Jaz pa 100% lahko trdim, da je sedaj srečnejša in bolj zadovoljna, poleg tega pa se je bistveno sprostil čas atiju in mami, ker sedaj lahko namenita čas drug drugemu in vesta, da ko je sestra z mano, da se imava res lepo in je samostojnejša! Nismo vsi za v isti koš in oprostite, ta članek je razočaranje od nekoga, ki ima toliko nazivov za svojim imenom…« In te osebe imajo povsem drugačne potrebe, kot osebe, ki imajo fizičen hendikep.
Nenazadnje pa se mi zdi povsem nedopustno, da ima oseba, ki na dnevni ravni žali starše uporabnikov (predvsem uporabnikov z motnjo v duševnem razvoju) podporo s strani vladajočih.
Več o članku si lahko preberete na tej POVEZAVI. (Vir: za-misli.si)